Agresivno vedenje je sad evolucijskega razvoja. Z nakazovanjem agresivnosti in ustrahovanjem se živali pogosto izognejo resnim spopadom na življenje in smrt. Agresivnejši psi so tudi uspešnejši pri borbi za hrano (v naravi) itd., zato so – evolucijsko gledano – psi, ki so pokazali agresijo, preživeli.
Agresivno vedenje je posledica za psa stresne situacije oz. občutka ogroženosti. To ogroženost pokaže skozi stopnjujoče se znake agresivnosti. Ugriz je le zadnja faza pasjega spopadanja s stresno situacijo.
Na pasjo agresivnost vpliva več dejavnikov.
Prvi je hormonske narave. Govorimo o t. i. pozitivni povratni zanki med nivojem stresa in agresivnostjo. Ali drugače: hormoni, ki se v psu sproščajo ob stresu, nižajo njegov prag agresivnosti, agresivno vedenje pa viša nivo stresnih hormonov. V praksi to pomeni, da bolj kot je pes pod stresom, večja je verjetnost, da se bo odzval z agresivnim vedenjem. Bolj ko prakticira agresivno vedenje, pa je hkrati pod večjim stresom.
Eden od dejavnikov, ki vpliva na agresivno vedenje, so lahko tudi geni. Čeprav ne obstaja gen za agresivnost, ampak je le-ta povezana s številnimi geni in vedenjskimi lastnostmi psa, so določene pasme zaradi dela, za katerega so bile ustvarjene, bolj nagnjene k izražanju agresije. Najbolj znane so seveda pasme borbenih psov, kakršni so npr. pitbuli in buldogi. To seveda ne pomeni, da so psi borbenih pasem sami na sebi bolj nevarni, temveč le da potrebujejo več vložka v kvalitetno vzgojo. Hkrati pa je res tudi, da ugriz čivave naredi bistveno manj škode kot ugriz pitbula.
Tretji dejavnik je priučenost. Agresivni znaki so psu kot del njegove socialne komunikacije v stresni situaciji sicer položeni v zibelko, vendar jih lahko še dodatno okrepijo izkušnje, ko je psu agresivnost pomagala do izhoda iz te situacije. Tako se lahko pes agresivnih odzivov hitro priuči tudi za situacije, ki niso ogrožajoče. To se zgodi, če lastniki dopustimo, da je zaradi znakov agresivnosti uspešen pri doseganju svojih želja in zahtev.
Pasja agresivnost v človeški družbi, kjer se psi ne borijo za preživetje, ni zaželena (razen v primeru samoobrambe in npr. pri policijskih psih). Za pasjega vodnika so znak, da ima pes vedenjski problem. To še zlasti velja, če pes kaže agresivne znake do vodnika. V tem primeru svetujem, da čim prej poiščete strokovno pomoč. Renčanje ali celo ugriz vodnika nista sprejemljiva, saj kažeta, da se ga pes bodisi boji bodisi ga ne spoštuje. Obe težavi sta rešljivi, vendar se ju je bolje lotiti reševati prej kot pozneje.
Več o agresivnosti:
- Agresivno vedenje še ne pomeni agresivnega psa
- Stopnjevanje agresivnega vedenja