Accept Cookies?
Provided by OpenGlobal E-commerce
Thursday 25 Apr 2019
  • Increase font size
  • Default font size
  • Decrease font size
Print

Ločitvena tesnoba

Ločitvena tesnoba je med domačimi psi na Zahodu in tudi pri nas precej pogost pojav. Pes, ki trpi za njo, odsotnost lastnika doživlja kot tolikšen stres, da ga poskuša sprostiti s cviljenjem, tuljenjem, lajanjem in navadno tudi z grizenjem predmetov ali pohištva. Od kod ločitvena tesnoba in kako se ji lahko izognemo?

Razlogov za pojav ločitvene tesnobe je več. Vemo tudi, da so nekatere pasme in določeni psi bolj nagnjeni k njej kot drugi. Vseeno pa obstajata dva dejavnika, ki sta v večini primerov odločilna za pojav ločitvene tesnobe:

1. Stresno življenje ob človeku

Pasje krdelo v naravi živi umirjeno življenje. Večino dneva preživi v umirjenem pohodu po svojem teritoriju. Mladičem se ne mudi v šolo, odraslih psov ne preganjajo službene obveznosti in, kar je najpomembnejše, skorajda nikoli se ne ločijo drug od drugega.

Naš sodobni življenjski slog, v katerega vstopajo tudi naši psi, je seveda popolnoma drugačen. Večina družinskih članov se zjutraj razide vsak po svojih opravkih in se vrnejo šele po šoli, službi, opravkih. Izjema je seveda pes, ki pogosto ostaja v stanovanju ali hiši sam in brez kakršne koli dejavnosti.

To odhajanje in prihajanje članov njegovega »krdela« pes doživlja kot stresno. In ker ne zna lagati, nam to tudi pokaže: bodisi z »užaljenostjo« ob našem odhodu, bodisi z divjo vznemirjenostjo ob prihodu ali kako drugače. Pes, ki še zlasti težko prenaša samoto in odsotnost njegovih družinskih članov, pa se na situacijo odzove z glasnim cviljenjem, tuljenjem ali destruktivnim vedenjem (grizenjem), ki ima nanj podoben učinek kot na nas žogica za stiskanje.

Pojav ločitvene tesnobe lahko povzročijo tudi drugi za pse stresni dejavniki, med katere se lahko uvršča kakršna koli življenjska sprememba. Zato se zlahka zgodi, da pes, ki prej ni imel teh težav, tesnobo začne doživljati šele po, na primer, selitvi.

Še en dejavnik, ki lahko vpliva na povečanje stresa in posledično nenaden pojav ločitvene tesnobe, pa so – da,uganili ste – hormoni. Psa, ki ni kastriran, lahko vonj po goneči psički iz okolice, do katere ne more, spravi v stres, ki ga bo prav tako vodil v destruktivno vedenje in glasno javkanje. V tem primeru sicer težko govorimo o ločitveni tesnobi, vendar so lahko simptomi zelo podobni.

2. Premalo telesne in mentalne aktivnosti

Največ psov pa doživlja ločitveno tesnobo iz preprostega razloga, da niso dovolj telesno in mentalno aktivni. Večina psov ima za običajne življenjske razmere (npr. življenje v stanovanju) izredno veliko energije. Dlje kot pes miruje oz. se ne »znori«, bolj se vsa ta energija nabira in kopiči.

Ne le nerealno, temveč naravnost krivično je od psa, še posebej od aktivnejših pasem, pričakovati, da bo na primer cel teden zdržal brez daljšega sprehoda, ves vmesni čas pa bo doma preležal brez dela in aktivnosti. Fizično energijo, moč, mora pes dati ven iz sebe. To ne velja le za njegovo fizično, temveč tudi za psihično zdravje. Za hrano je gibanje najosnovnejša pasja potreba, zato se ob njegovem pomanjkanju pojavljajo vse vrste psihološke težave, med njimi tudi ločitvena tesnoba.

Ob pomanjkanju aktivnosti se tako v psu nabere toliko energije, ki jo mora dati ven iz sebe, da v določenem trenutku dolgčasa enostavno več ne prenese. In kdo bi mu zameril? Svojo moč zato sprosti na tistem, čemer lahko: blazini, pohištvu, čevljih ...

Kaj naj torej storim?

V skladu z zgoraj povedanim naj zato navedem nekaj napotkov, ki naj bi bili nujni za vse pse že od njihove mladosti, v večini primerov pa bodo tudi odpravili ločitveno tesnobo, če ta ni prehuda:

  1. Preden gremo od doma, psa peljimo na dolg sprehod. Če imamo to možnost, naj se nateče ob kolesu, rolerjih ali ob podenju za žogo. Koristne so tudi mentalne vaje, kot je iskanje predmetov ipd. Tako bo pes ob vašem odhodu utrujen in si bo želel predvsem počitka.
  2. Jutranja rutina pred odhodom od doma naj bo: sprehod, hrana, šele nato trenutki naklonjenosti. Za življenje brez stresa pes najprej potrebuje aktivnost, nato disciplino in šele nazadnje naklonjenost in ljubezen. Potrebuje vse troje, toda v tem vrstnem redu.
  3. Ne povečujemo stresa ob odhodu od doma z vznemirjenostjo. Odidimo, kot da se ne dogaja nič pomembnega. Ostanimo mirni in samozavestni. Kuža se nam naj ob tem ne smili, saj bomo s tem z njim le delili negativno čustvo, ki se bo v njem zlahka pretvorilo v tesnobo.
  4. Če se gremo težko od doma, ne da bi se poslovili od našega kužka, to storimo že veliko prej, preden se dejansko odpravimo. Slovo, ko mu namenimo pozornost in mu povemo, da ga bomo pogrešali, opravimo, še preden smo mu dali karkšenkoli drug znak, da bomo odšli od doma. To slovo je namreč zaradi nas, ne zaradi psa.
  5. Ob prihodu domov bodimo ravno tako mirni in ne pustimo, da pes skače na nas od vznemirjenosti. Pozornost mu namenimo šele, ko se umiri.
  6. Psom veliko pomeni ustaljena dnevna rutina. Svojemu ljubljenčku zato vsak dan nudimo karseda enakomeren in nespremenjen urnik (vstajanje, hranjenje, sprehodi …) s čim manj odstopanji.
  7. Psa počasi navadimo na to, da je sam. Najprej naj bo sam v enem prostoru (najboljše na svoji blazini ali kletki), medtem ko smo mi še doma, a v drugem. Zahtevajmo, da ostane na svojem mestu in se vrnimo šele, ko se umiri. Ko to obvlada, se na začetku le za kratek čas odstranimo iz stanovanja, kasneje pa to obdobje povečujemo. Vsekakor mora biti pes z našim prihodom nazaj nagrajen šele, ko je miren.

V veliko pomoč pri navajanju na biti sam doma (in hkrati efektivna zaščita pohištva in predmetov) je lahko tudi kletka. Vendar bodimo pozorni, da kletke s svojimi dejanju psu ne bomo predstavili kot zapor, temveč kot zavetje, kjer se bo počutil varnega

Več: Obširen članek o ločitveni tesnobi v angleščini